Družina, Tea razmišlja

Spomin v meni

Tišina. Zamolkel zvok, ki odmeva in šteje čas. Otroci spijo, vse je tiho. Noč je pogrnila odejo čez nebo in vsepovsod svetijo zvezde. Vidim jih razločno, močno. S takšno vnemo jih nikoli nisem opazovala. Zdaj imam čas. Nekdaj pa sem brezglavo jadrala po dnevu in pozabila na ujete trenutke. Zvezde. Rišejo mi nasmeh, vame vnašajo mir. Tako spokojna je ta poletna noč. Vroča pa vendar mila, nežna. Vabi me, da se zlijem. Spočijem. Moje misli pa odplavajo stran.

Spomini kličejo, da jih obujam. Spominjam se majhne deklice, ki je bila neustrašna. Bila je vseveda. Poželjivo je gledala na svet. Želela je biti manekenka. In kaj hitro zatem frizerka. Predvsem pa si je želela biti ljubljena in zaželena. Hotela je prijeti sonce in jezditi luno.

Zelo hitro je deklica spoznala žalost in trpljenje. Zelo hitro je majhna deklica morala odrasti. Pri šestih letih je izgubila očeta. Moškega, ki je v njeno življenje vnašal varnost, mogočnost in ljubezen. Bila je njegova deklica.

Od tiste noči, ko ga je izgubila, je postala drugačna. Vse solze, ki jih je izlila skupaj z nebom, ki je jokal z njo, je zaprla v predal. Pred seboj je zgradila grad in se zaklenila. Ni točno vedela kako se soočiti s tragedijo. Ni vedela komu lahko potoži svojo žalost. Skrušeno je gledala trpečo mati in brata ter sestro. Želela je postati nevidna, da bi lahko na skrivaj jokala in izlivala svojo žalost, pred drugimi pa kazala močan obraz.

Leta so minevala, njen obraz pa je še vedno sušil skrite solze in žalost. Le luna je bila tista, ki je vedela njeno skrivnost. Noč je postala njen zaščitnik. Noč je postala njen dom.

Majhna deklica je odraščala v žensko, ki se je začela zavedati svoje moči. Vedela je kaj prinaša življenje in bila je pripravljena sprejeti vse padce in vzpone, ki so ji prežali na poti. Vedela je kaj je njeno bistvo in na svoji poti se ni poskušala ustaviti. Velikokrat je padla in jokala, pa vendar se je hitro pobrala in poskušala zlesti. Nekaj časa se je iskala in se našla.

Življenje zajema z veliko žlico in zato ve, da jo na njeni poti čaka še veliko takšnih in drugačnih pripetljajev, ki ji bodo zamajali tla pod nogami. Najbolj od vsega pa si želi biti srečna. Ljubljena. Kot si je to želela majhna deklica.

Tišina pleše po nebu. Zvečer vse obmolkne in zaprepadeno posluša mati naravo. Otroka še vedno spita. Njuno dihanje me pomirja in zavem se, da ima noč svojo moč. Da sem srečna. In ljubljena.

Do naslednjič srčen pozdrav,

Tea

Spread the love :)

Poglej tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja