Družina, Tea razmišlja

Spet te mamice, ki pišejo

Zelo rada govorim in pišem. Že od nekdaj. Da sem začela pisati blog, sem se odločila dokaj pozno. Nikoli ni bil pravi trenutek, vedno je prišlo kaj vmes. Ni časa in še sto drugih izgovorov. Potem pa se je zgodilo čisto nenadoma. Bila sem na porodniški z Lovrom, ko sem se zares odločila, da si želim dodati svoj delček. Pisati svojo zgodbo materinstva. Pa vseeno sem si želela pisati še o čem drugem, ker moj spekter mišljenja obsega velik opus stvari. In tako se je začelo.

Na nek način sem se zavestno odločila, da bom svojo družino razkrila pred drugimi. No, seveda naša zasebnost je še vedno nedotaknjena. Nekaj pa vseeno lahko delim. Predvsem sem si zadala, da ostanem iskrena in takšna kot sem. V resnici. Torej zapisi so čisto odvisni, v kakšnem čustvenem obdobju so napisani. Zato niso vedno pocukrani. So realni, kot je moj svet.

Pisanje mi predstavlja sprostitev in najboljši izkoristek prostega časa. Pridejo pa tudi dnevi, ko materiala ni. Ko mislim, da že kaj več ne morem povedati. Totalna blokada. Potem se sprašujem, če ima vse skupaj sploh smisel? Za koga se trudim in bla bla bla. Potem pa zopet klik. Zase. V prvi vrsti zase, ker to rada počnem. In svoj del sebe obenem želim deliti. S teboj.

V svoje delo vložim veliko truda in energije, zato mi vse skupaj še toliko bolj pomeni, ko dobim takšne in drugačne odzive. Ko nekdo misli isto kot jaz in se lahko z menoj poistoveti. Ko te nekdo pohvali. Takšni pač smo. Radi imamo, da nas vidijo. Da nas opazijo.

Kot opazim in podpiram tudi jaz. Veliko je blogov, ki jih spremljam. Veliko jih rada prebiram. In z veliko večino se tudi sama poistovetim, sploh na začetku materinstva, ko sem bila še čisto nezrela. No tudi sedaj nisem še čisto top, ampak se trudim. Dan za dnem.

Pisati o materinstvu zna biti včasih zelo težko. Gre za temo, ki ponuja ogromno vidikov. Vse mamice, ki pišejo znajo dobro krmariti in prikazati svojo plat. Mislim, da si vse zaslužijo en velik aplavz, ker opravljajo svoje delo iskreno, vsaka s svojo iskrico.

Vsaka mama je ena in edina. Prava za svojega otroka. Vsaka mama je drugačna, kot so tudi otroci in njihove navade. Ko pišem o svojima, lahko povem kakšna sem jaz. In to ne pomeni, da moreš biti tudi ti takšna. In če so moje uspavalne navade drugačne kot tvoje, še ne pomeni, da sem slaba mami, četudi gre moj otrok kdaj pozno spati. S svojim pisanjem ne želim nikomur škodovati oziroma ga učiti kako naj vzgaja, kako naj ne vem kaj vse. Ne, tega pri meni ni. To velja samo zame in moja otroka. Se pa najdemo tudi isto misleči. In tudi takšni, ki delajo popolnoma drugače.

To je smisel vsega. Ni vedno nasprotno, drugačno slabše. Vsak je kreator svojega časa in življenja. Mi je pa zelo pomembno, da držimo skupaj. Ženske, punce, mamice. Da ena drugo podpiramo, si pomagamo in priznamo ko enostavno ne zmoremo. Vse skupaj smo na istem. Vse bijemo bitke, poraze in zmage. Razlika je samo v tem, da nekatere to delimo s svetom, druge pa o tem berejo. In prav je tako. Nismo vsemogočne. Vsaka blesti tam, kjer si to želi.

Jaz sem srečna. Ne srečna, presrečna, ker imam nekaj svojega. Ker svoj čas namenjam tebi. Ker me pisanje pomirja, četudi je to pri dvema majhnima otrokoma včasih kar naporno. Pa vendar gre.

In dokler bom imela v sebi iskrico bom pisala. Pisala o nas, o svojih občutkih, domu in modi. Nisem popolna, niti si tega ne želim. Tu sem z vsemi napakami, zase, zate, za vse nas. Hvala, ker si del mene.

Do naslednjič srčen pozdrav,

Tea

Spread the love :)

Poglej tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja