Družina, Mamin svet, Tea razmišlja

Najino leto

Ena, dva, tri in smo že tu. Konec porodniške, Ajda je že pihnila svojo prvo svečko. In je leto naokoli. Tako hitro beži čas, da bi ga na določene trenutke rada ustavila. Zdaj gledam na večjega, ki šteje že tri leta in prav pogrešam dni, ko je bil dojenček. Ko sva imela čas samo zase. Zdaj je ati najboljši, tisti car, s katerim se je najbolje igrati. Počasi bo tudi Ajda veselo rajala z njim.

In moja medvedka odraščata. Kar zadane te nenadoma. Zavrtel bi čas, še mogoče kaj izkusil, ampak si tukaj in zdaj. Tudi trenutno je lepo. Dejstvo, da že nekaj časa dihamo pod svojo streho je zame in za mojo družino nekaj enkratnega. In tukaj se vsekakor ne morem pritoževati. Sem srečna, ker se nahajamo v obdobju, ko postaja malce lažje.

Večji je že zelo samostojen in skoraj vse postori sam. Zelo rad pomaga pri kuhanju in pri vseh opravilih, ki se trenutno odvijajo. Meni vsekakor najrajši priskoči na pomoč pri barvanju pohištva. Po prenehanju dojenja je tudi Ajda zacvetela. Pa ne mislim s tem nič slabega, ker vseeno podpiram dojenje (Lovra sem dojila dve leti), ampak v najinem primeru ji le-to ni delalo nobene usluge zadnji mesec. Odklanjala je vso hrano ali jo pojedla bore malo, spali nismo ne podnevi in ne ponoči. Bila sem izčrpana, vsi smo bili utrujeni. No sedaj pa je situacija ravno nasprotna, ker ne dojim, poje ogromno in tudi veliko več spi. Seveda mi je bilo hudo, ampak sva se obe navadili.

Kljub dejstvu, da je stara že leto dni, je zame še vedno moj mali dojenček. Še vedno sva skupaj doma in preživljava dopoldneve. Praviloma bi morala biti že v vrtcu, pa sva se odločila, da bo odšla drugo leto, ko se stvari malce poležejo. Predvsem se mi gre za zdravje, ker se tega nahoda in mokrih noskov nikakor ne moremo znebiti. Nočem, da bi vrtec vse to poslabšal, kot je bilo pri Lovru, ko je bil po vstopu še par mesecev bolan. In ta čas želim izkoristiti. Želim biti ob njej. Obema to veliko pomeni in presrečna sem, da lahko to izkoristim.

Pred časom sem imela velike skrbi, kako naprej, kam v službo. Iskala sem nekaj kar bi me osrečilo, pa tega še ni bilo na vidiku. Nekaj sem dobila, pa sem zaradi velike razdalje odklonila. Vidim, da mi družina pomeni ogromno. In dejstvo, da bi bila razpeta med dvema svetovoma v smislu, da bi otroka zaradi dela zelo malo videla, mi ne potegne.

Želim si dela in želim si svoje svobode, da nisem neprestano vpeta med otroke, ampak bo počakalo. Do trenutka, ko bom v sebi vedela, da sem pripravljena. In da je pripravljena Ajda, da gre v svet. Do takrat pa bo v varnem naročju svoje mame. Saj veste, še prehitro bo minil ta čas. Prehitro. In ostali bodo spomini in vsi ujeti trenutki. Zdaj pa jih živim. In uživam.

Do naslednjič srčen pozdrav,

Tea

Spread the love :)

Poglej tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja