Družina, Tea razmišlja

Leto groze ali sreče?

Maj 2020. Nasploh leto 2020 si bo marsikateri od nas zapomnil. Po slabi ali dobri plati. Korona virus je odtehtal preizkušnjo vseh nas. Kar naenkrat smo morali zapreti vrata družabnemu življenju, pomahati v slovo vrtcem in šolam ter vsem ljubim sorodnikom in prijateljem. Mislim, da nihče od nas ni vedel, kako dolgo bo vse skupaj trajalo. Vsi pa smo nekako slutili, da bo nastala situacija vplivala na nas. Le kako ne bi?

Začetki so bili še nekoliko sproščeni, kasneje pa sem začela opazovati, kako se spreminjajo določeni ljudje. Na različnih družbenih omrežjih je bilo zaslediti ogromno zarot, ugibanj, političnih krivic in predvsem ogromno nestrpnosti. Le-te je bilo opaziti tudi v resničnem življenju. V trgovini, kjer so si ljudje masovno delali zaloge in metali v natrpane vozičke vse živo, ne da bi pri tem pazili drug na drugega. Nisem mogla verjeti vsemu temu kaosu. Kako nas je kriza spremenila. Kako smo postali ne samo nečloveški ampak sovražni. Do ljudi, ki nam niso ničesar zakrivili.

Verjamem, da vsaka situacija naredi iz človeka marsikaj. V slabem se pokažejo vse plati , ki se morda skrivajo v nas. Nekateri so glasni, spet drugi so rajši tiho in živijo dalje.

Kako pa sem vse skupaj doživljala jaz?

Malo po novem letu sem si zadala veliko ciljev, ki sem jih želela v letu doseči. Ampak kot je pri meni navada, se vedno ne izide vse tako, kot si želim. S tem se ne obremenjujem več, ker kljub porazu delam dalje. Zaradi zdravstvenih težav Ajde sem ostala še malenkost dlje doma, kot je bilo predvidoma. Ta čas sem izkoristila za naju in svoje hobije. Kmalu pa je sledil vrtec, kjer je po kratkem času začela uživati tudi sama. Vsi smo bili srečni in veseli ter se veselili prihodnosti. Z Dejanom sva rezervirala morje, začela sva opremljati in obnavljati stanovanje. Vse je šlo v pravo smer.

Danes mi je sicer malo žal, da nisem še bolj izkoristila vseh prostih dopoldanskih dni, ko sem bila sama. Čas je hitro tekel in prinesel ukrepe. Vrtci so zaprli vrata, moja pa so oprla srce, varnost ter zavetje mojih dveh. Priznam, sprva sem bila malce negotova, kako dolgo bo vse skupaj trajalo. Otroka zares obožujeta vrtec in vrstnike. Čez čas smo vsi pogrešali vrstnike in ljubljene. Pa vendar si bom ta čas zapomnila po drugih stvareh.

To je obdobje, ko smo bili vsi skupaj. Skupaj kot družina, ki je dnevno plesala, se veselila, smejala, jokala ali trmarila. Zunaj nam ni pretila vojna, nismo bili na golem otoku ali zaprti v zaporu. Bili smo vpeti v naravo, ki nam je dajala smisel. Ki nam je pela hvalnice življenja. Bili smo zdravi in na trenutke bolj siti kot lačni. Mislila sem, da bo težko, pa sem spoznala, da težo nosim le sama z vsemi mislimi, ki so me obdajale. Res je drugače, če so otroci doma, vendar sem se navadila, da naredim plan, kako izkoristiti čas zase in za vse nas. Vse se da, če je volja.

Misli pa so mi puhtele na vse strani. Na vse otroke, ki so ostali doma, kar jim je predstavljalo večkrat težo kot veselje, zaradi različnih psihičnih, fizičnih stisk in nasilja. Na vse tiste, ki so izgubili delo, na vse tiste, ki so morali zapreti vrata svojim sanjam. Vso to bolečino sem čutila tudi sama. Še vedno boli, ampak verjamem, da zmoremo. Da smo z vsako izgubljeno bitko tukaj še močnejši. Drug za drugega. Da zmoremo biti ljubeznivi, sočutni, prijazni. V prvi vrsti zase, v drugi za vse ostale. Naše srce je lahko dosti večje, kot si mislimo.

Jaz sem se v tem kratkem času dosti naučila. Kljub dejstvu, da sem doma imam veliko dela s stvarmi, ki jih obožujem. Našla sem svoje poslanstvo. Delam, kar me osrečuje, pa tudi utruja na trenutke, ampak je vredno. Spoznala sem ogromno ljudi, s katerimi pletem niti. Z ljudmi, za katere si sploh nisem mislila, da se bomo kdaj ujeli. Ja življenje te vsake toliko preseneti. Jaz sem srečna.

Vem, da je težko dragi moji, pa vendar bi lahko bilo še dosti težje. Vsak lahko s svojim ravnanjem in načinom spreminja svet. Tudi politika je žal odraz nas samih, ljudstva. Ko se bodo prebudila naša srca in zavest, bomo spremenili svet. Naj bo takšen, kjer bo več ljubezni, več spoštovanja in nič sovraštva ter nestrpnosti. Predvsem pa je potrebno živeti vsak trenutek, ki ga imamo. Že jutri je lahko vse drugače.

Do naslednji srčen pozdrav,

Tea

Spread the love :)

Poglej tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja