Mamin svet, Tea razmišlja

Dva različna svetova

Mama vpeta v dve dimenziji. Ena se je počasi že izpela, medtem ko druga še vneto krade noči in prsi. Tako nekako doživljam zadnji mesec in pol svoje življenje, ki je vpeto z dvema otrokoma. Imeti dva sploh ni tako hudo, kot sem si predstavljala, je pa res, da te oba naenkrat učita in potrebujeta. Ti si njihova gora, zavetje pred neurjem in trdna skala. Ampak še rajši kot splezati nanjo, je včasih bolje protestirati. Tega je čedalje več opaziti pri večjem, dvoletniku, ki ima že zelo močno razvit karakter. Upam, da ne bo čisto po meni, ker če ne bomo vsi po vrsti nastradali, da se malce lepše izrazim.

Medtem, ko se en zaveda samega sebe in dnevno bijemo bitko in želimo mir, je druga princesa dojenčica prava mala zaspanka. Mala je obenem tudi pravi zizoholik, meni pa se že pošteno meša od “variranja joškic”, ki so en dan trde ko kamen, drugič mehke in polne kot baloni. Skratka ne glede na pogled, so zelo funkcionalne, kar se kaže na kilogramih, ki jih Ajda pridno nabira. Tako, da sem presrečna, da je dojenje tudi tokrat zelo lepo steklo.

V dopoldanskih urah uživava z Ajdo, v popoldanskih pa se nama pridruži moški del klana. Lovro bi zelo užival, če bi se lahko igral z Ajdo, pa še žal ne gre. Zato se zadovolji s poljubi, božanjem in včasih ji tudi kakšno prisoli. Tako, da sama ju nikakor ni za pustiti, čeprav ni nič škodoželjno z njegove strani. Prej je bil on središče sveta, zdaj pa je tu še Ajda in bori se za pozornost, ki pa mu jo v veliki meri izkazujeva.

Dva otroka, dva različna svetova in starša, ki živita za vsak njun trenutek. Priznam, da je na trenutke naporno, sploh, ker sem se navadila spati ponoči, za kar je poskrbela mala čebela, da so noči zdaj njene. Lovro mi kaže nove smeri, vse kar me še čaka na tej poti z njim, medtem pa z Ajdo uživam v vseh poteh, ki sem jih že enkrat prehodila. In še vedno rada plujem po tem morju, ki mi prinaša vedno nove zalivčke, kamor rada zahajam.

Vendar kljub vsemu je vsak otrok razred zase. Čisto vsak ima svoj ritem, svoj pogled na svet. Medtem ko te en lahko spravlja v smeh, te drugi v jok in obratno.  Vsak pa je po svoje tvoje ogledalo, tvoje oči. Vsak me po svoje uči in opominja na moje otroštvo, na dni, ko sem jaz učila svoje starše razumeti otroške igrivosti.

Kot mami sem se najedla toliko zarečenega kruha, da sem se že zredila od vseh besed, ki so se zarekle proti meni. Tako, da svoje poslanstvo kot mati prepuščam toku naj me odnese na vse strani. Otroka me bosta še vedno pošiljala vsak na svojo stran, še vedno bom bila med dvema dimenzijama, ampak je vredno. Sploh, ko tvoje bitje bije zate. V njunih očeh sem in bom vedno mami, ki jima je poklonila luč s katero žarita.

Do naslednjič srčen pozdrav,

Tea♥

Spread the love :)

Poglej tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja